Pri pikadu ne odloča samo natančnost posameznega meta, temveč predvsem ponovljivost gibanja, mirna drža in dobra izbira cilja. Igralec, ki vsakič stoji podobno ter puščico izpusti z enakim ritmom, ima več možnosti za napredek kot nekdo, ki po vsakem zgrešenem metu spreminja tehniko.
Najprej je smiselno utrditi osnovne navade ter šele nato iskati drobne izboljšave v opremi ali zahtevnejših strategijah igranja. Napredek je običajno postopen, zato posamezen dober večer še ne pove veliko o dejanski ravni igre. Bolj koristno je spremljati ponavljajoče se napake, rezultate pri določenih številkah in občutek pri metu.
1. Postavimo stabilno držo
Pri metu naj bo telo čim bolj mirno, saj dodatno premikanje zmanjšuje ponovljivost. Večino teže prenesemo na sprednjo nogo, vendar ostanemo dovolj sproščeni, da ne ustvarjamo nepotrebne napetosti v kolenu, kolku ali ramenu. Stopala postavimo vedno podobno glede na črto meta, ker nam enaka začetna pozicija olajša ponavljanje gibanja.
Pomembno je predvsem ravnotežje, pri katerem se med metom ne zibamo naprej ali vstran. Ni potrebe, da posnemamo držo drugega igralca do najmanjše podrobnosti, saj telesna zgradba in občutek za ravnotežje nista pri vseh enaka. Poiščemo položaj, v katerem stojimo udobno, roka pa se premika brez ovir.
2. Ponavljajmo enak met
Dober met temelji na čim bolj podobnem gibanju pri vsakem poskusu. Komolec naj ostane razmeroma miren, večino dela pa opravita podlaket in zapestje, zato ni potrebe po močnem zamahu celotne roke. Ko je gibanje preveč sunkovito, izgubimo občutek za smer in trenutek izmeta, kar se hitro pokaže pri razpršenih zadetkih okoli izbrane številke.
Bolj sproščen met navadno omogoča tudi lažje ponavljanje istega ritma. Pri vadbi se osredotočimo na eno spremembo naenkrat, saj hkratno popravljanje drže, prijema in izpusta hitro povzroči zmedo. Če puščice redno pristajajo na podobnem napačnem mestu, dobimo uporabno informacijo o svojem metu.
3. Vadimo različne številke
Metanje samo v trojno dvajset ni najboljša pot do vsestranske igre, ker pri pravem dvoboju potrebujemo precej širši nabor zadetkov. Vaditi moramo tudi druge številke, dvojna polja ter kombinacije za zaključek posamezne igre. Dober način je kroženje po številkah od ena do dvajset, pri čemer se osredotočimo na natančnost in ne samo na skupno število točk, doseženih med treningom.
Poseben del vadbe namenimo dvojnim poljem, saj se pri razširjeni igri 501 posamezna igra praviloma zaključi prav z zadetkom v dvojno polje. Koristno je vaditi tudi običajne zaključne kombinacije, pri katerih si vnaprej določimo pot do zadnjega meta.
4. Ohranimo enak prijem
Puščico držimo dovolj čvrsto za nadzor, vendar brez pretiranega stiskanja, saj napeta dlan oteži tekoč in enakomeren izmet. Prsti naj bodo pri vsakem metu na približno istem mestu, ker že manjše spremembe prijema vplivajo na kot ter smer leta. Prijem mora biti predvsem udoben in ponovljiv, zato ni smiselno iskati zapletenega položaja samo zato, ker ga uporablja uspešen profesionalni igralec.
Smiselno je preizkusiti nekaj različnih položajev prstov in nato izbrati tistega, pri katerem puščico izpustimo najbolj naravno. Ko najdemo udoben prijem, ga nekaj časa ne spreminjamo ob vsakem slabšem rezultatu. Slab met je normalen del igre, zato ena zgrešena serija ni dober razlog za takojšnjo menjavo tehnike, prijema ali puščic.
5. Vadimo z jasnim ciljem
Dolgo metanje brez načrta ne prinese nujno enakega napredka kot krajša, vendar usmerjena vadba. Pred začetkom si določimo eno nalogo, na primer zadetke v izbrano številko, dvojna polja ali ponavljanje zaključnih kombinacij. Tako lažje spremljamo rezultate in opazimo, ali se določena spretnost skozi čas izboljšuje.
Trening dobi jasen namen, obenem pa hitreje prepoznamo področja, pri katerih izgubljamo največ točk. Koristno je zapisovati osnovne rezultate, predvsem pri vajah, ki jih redno ponavljamo. Ni treba beležiti vsakega meta, dovolj je spremljati nekaj preprostih meril, kot so uspešni zadetki iz določenega števila poskusov ali povprečje na tri puščice.
