Skeleton – spoznajte zimski olimpijski šport

Ste že slišali za skeleton? Že samo poimenovanje za šport se sliši nekoliko grozljivo. Nekateri menijo, da je tekmovanje v tej disciplini videti kar strašljivo. Udeleženec se spusti po ledeni stezi, in sicer na nizkih saneh z aerodinamično zasnovo z dvema dolgima jeklenima drsalkama – brez zavor. Pri tem lahko doseže hitrost do 80 km/h. Po drugi strani pa nekateri menijo, da je to eden od najzabavnejših športnih disciplin na zimskih olimpijskih igrah.

Podobno kot pri sankanju in bobu se tudi skeleton izvaja na saneh po ledeni progi, rahlo nagnjeni navzdol. Kljub temu pa obstaja ključna razlika, ki skeleton loči od preostalih omenjenih disciplin: sani nimajo zavor oziroma mehanizmov za krmiljenje. To pomeni, da mora športnik sani krmiliti oziroma nadzorovati izključno s svojim telesom.

Zgodovina skeletona

Začetki te zanimive športne discipline segajo v leto 1884, ko je bila v St. Moritzu zgrajena prva proga. Na zimskih olimpijskih igrah se je šport prvič pojavil leta 1928, v švicarskem mestu. Stalna disciplina na olimpijskih igrah pa je skeleton postal šele leta 2002 v Salt Lake Cityju.

Ne glede na obdobje pa je cilj discipline vedno isti: biti najhitrejši. Tekmovalci morajo v dveh dneh opraviti štiri vožnje. Tisti, ki ima na koncu najhitrejši kumulativni čas, zmaga. Neredko o zmagi določajo stotinke sekunde, zato je vse skupaj še toliko atraktivnejše.

Potek skeletona

Tekmovalec starta iz nizkega položaja za šprint. Ob prižigu zelene luči ima 30 sekund časa za štart. Po odrivu potiska skeleton v polnem šprintu z eno roko pred seboj; ves čas je v predklonjenem položaju. Z eno roko torej potiska skeleton, druga roka pa je aktivna pri šprintu. Šprint je dolg približno 30 do 50 metrov oziroma traja nekje od pet do šest sekund.

Skeleton je nameščen v zaledenelo zarezo, zato je verjetnost zdrsa skeletona iz smeri potiskanja veliko manjša. Zareza je tekmovalcu v pomoč samo v začetnem delu šprinta. Ko doseže maksimalno hitrost, se udeleženec tekmovanja uleže na skeleton.

Na skeletonu poskuša ves čas ohranjati optimalen aerodinamični položaj. Leži na hrbtu, glava je zaklonjena. Roki ob telesu lahko drži na več načinov. Trup mora biti čim bolj zravnan, noge in stopala so iztegnjena in se ne dotikajo tal.

Usmerjanje in zaviranje

Usmerjanje skeletona je odvisno od velikosti ter teže tekmeca pa tudi od dizajna sani. Te lahko usmerja s potiskom ramena navzdol v skeleton, s potiskom kolena navzdol, z rahlim zasukom glave v smeri zavoja, z dotikom ali podrsom po stezi s prsti na nogah.

Ker skeleton nima zavor, skeletonist uporablja stopala ali konice prstov na nogah. V ciljni ravnini pa si lahko pomaga tudi z rokami. Ustavljanje pred ciljno ravnino ni dovoljeno. Tekmovalec se lahko prične ustavljati šele tedaj, ko prevozi ciljno črto. To je za nekatere najnevarnejši del steze, zato je še toliko bolj potrebna velika mera pazljivosti.

Ker je vožnja s skeletonom pri nas in tudi v svetu precej slabo raziskan šport, sklepamo, da ste napisano prebrali z velikim zanimanjem. Sicer pa je slovenska zgodovina skeletona še izjemno kratka – začetki namreč segajo v leto 2006. Če vas je disciplina navdušila, si lahko potek aktivnosti ogledate tudi na zgornjem video posnetku.

Več informacij: Mednarodna zveza za bob in skeleton

Fitko

Smo ekipa športnih navdušencev, nutricionistov in ambasadorjev zdravega načina življenja. Spletni portal smo postavili z namenom ozaveščanja, kako redna aktivnost in zdrava prehrana vplivata na boljše počutje in zdravje. Če se vam naši prispevki dopadejo, vam bomo hvaležni, če jih delite na družabnih omrežjih in nam na ta način pomagate pri doseganju našega poslanstva.

Drugi trenutno berejo

Najbolj brani prispevki
Close
Back to top button
Close
Close